Meja na mostu

Meja na mostu

  • Avtor: Tolminski muzej
  • Avtor: C. Riaz
  • Avtor: Foto: J. Skvarna
  • Avtor: Tolminski muzej
  • Avtor: Foto: Tolminski muzej
  • Avtor: SAND archive, Pretoria

Si osemleten fantič, rojen leta 1937 na Modrejcah pri Sveti Luciji (danes Most na Soči). Konec druge svetovne vojne si si zapomnil po bombnem napadu na Sveto Lucijo, ki ga je ameriška vojska izvedla z namenom uničenja zadnje nemške enote, ki se je tu še zadrževala. Napad se ni dobro končal, saj nemške postojanke ni dosegel, med bombardiranjem pa je izgubilo življenje pet domačinov.  

Zaradi ozemeljskih pogajanj po drugi svetovni vojni so vaše kraje za dobri dve leti upravno razdelili na cono A Julijske krajine, ki jo je nadzirala zavezniška vojaška uprava, in cono B Julijske krajine, ki jo je nadzirala vojaška uprava Jugoslovanske armade.

Težave s policijo
Ker se tvoj dom nahaja v coni A, šola pa v coni B, si vsak dan prečkal mejo in ob tem odgovarjal na neprijetna in za otroka pretežka vprašanja vojaške policije. Zaradi vrečke prepovedane kave, ki so jo na mejnem prehodu nekoč našli v tvoji šolski torbi in bi jo moral dostaviti sorodnici na drugi strani meje, te jugoslovanska policija celo zapre. Objokanega te iz zaporniške celice izpustijo šele proti večeru, zaradi česar prav na sredi mostu nastane politični incident. 

Ameriški obmejni vojaki te kot svojega državljana pokroviteljsko zaščitijo, potolažiti pa te skušajo s tablicami čokolade in drugimi dobrotami iz paketa Rdečega križa. Kljub temu se nadaljnjim mejnim pregledom izogneš tako, da svojo šolsko torbo demonstrativno vržeš v Sočo.

Sovin izziv

Vojaški upravi katerih vojsk sta upravljali cono A in cono B?

Svoje interese so na območju Julijske krajine po drugi svetovni vojni uveljavljali Američani in Angleži.

Ljudje se ameriških vojakov spominjajo kot prijetnih, radodarnih in vedno pripravljenih na pomoč, angleški vojaki pa so v spominu ostali kot skopuški in manj priljubljeni.

Si vedel?  
Leta 1904 so bili krajani navdušeni, saj se je pričela izgradnja železnice po Baški grapi in Soški dolini proti Gorici. V spodnjem delu naselja je dunajsko gradbeno podjetje Redlich in Berger postavilo lesene barake (odtod današnje ime Lesena vas) in tam namestilo delavce. Izdelali so 500 m dolg predor pod Lazi. Domačini, ki so tam imeli njive, so bili v strahu, da bodo med oranjem zgrmeli v tunel.

K barakam so dostavljali mleko, meso in druge dobrine, ki so jih tam dobro prodali delavcem. Dela so hitro napredovala, gostilne so bile polne. Delavci so prihajali z vseh koncev cesarstva, med njimi so bili tudi tirolski Lahi. Domačini so gradbišče oskrbovali z lesom, kamnitimi bloki in peskom. Izgradnje so se veselili, saj bodo z železno cesto v dveh urah na Bledu ali v Trstu.

Zgodbe pripovedujejo, da tudi tu ni šlo brez špetirja. Večkrat so morali posredovati orožniki, saj so delavci prijavili kraje orodja, vnela pa se je tudi barufa (pretep). 

0
Aplikacija je dostopna v pokončnem prikazu!

Skozi čas

Aplikacija je dostopna samo na mobilnih napravah